Dišeče namazan
prah jutranjega vetra
zakriva meglico sanj.
V sled se zaganjam.
V sledi se utapljam.
Dotikam se je, skoraj
jo pobožam.
Praskam jo iz lubja
stoletnih dreves.
Odkrivam jo v živem
utripanju pod porami.
V umiranju in dušenju.
V pomladnem ljubljenju
jesenskega listja.
Rišem jo na platno srca.
Med barve se splazim,
se z njimi stopim.
Samo še sled sem.

Silva Langenfus