Do mojega srca je zabolela
in našla pot skoz dušo muk,
čudovita, ko je zacvetela,
in videl ni nihče je drug.

Sem roso zbiral od krvi
in ji jemal kristale s kože,
bedak, sem delal da boli,
sem trnje dajal ji na rože.

Je jutro našlo pot iz sna
in sanje so postale prave,
grom, kot zadnji krik gorja.

Pesnik je pozabil slave
in ptič pozabil je leteti,
nikoli pa, ne neha žvrgoleti.

Ifit