V preteklih dneh se je sonce poskrilo
za čudne oblake nevihtnih skrbi.
Prosila vihar sem in točo premilo
za žarek, ki toplo solzé osuši,

a nihče me ni slišal, še zdaj je takó,
če kdaj, ko mi bolno srcé krvavi,
s trudnimi udi, z neumno glavó,
z besedami komaj izdavim: »Boli!«

Ko eno sem noč spet prišla pod nebo,
za svojo smrt sem prosíla Bogove,
mi veter preplávil lasé je, nato
zaslišala 'z bližnjih bregov sem glasove:

»Neumnost je vse, kar sme te boleti,
nje pesmic naivnih vsa si prepolna,
kakó boš le, deklica, znala živeti,
če od praznih tegob postala si bolna?«

»Kaj pa Vi veste, nebo, veter, ptice,
za kakšno izgubo srcé mi boleha,
biló ni na svetu nikoli resnice,
laž bolečin mi povzročat' ne neha!

S težo bremena zapadle v pogubo
so moje besede, vsi stihi prosljívi,
ki noč in dan so rotili preljubo,
da verzi pisáli bi se igrivi,
da s smehom srcá zapolníli izgubo
z Njim bi trenutki, nadvse ljubeznivi!

Zgodilo se hitro je moje spoznanje,
kmalu so v žile vdrli mi strupi!
Ko enkrat v mladosti obstanejo sanje,
z leti umrejo življenja vsi upi!«

To še izrečem, nato brez bojazni
krvavo zabrišem boleče sledi
in ko umiram, h komaj opazni
luni na nebu dvignem dlani, -

a ona le jezno nadmé se obrne,
mojim se prošnjam grdó posmehuje,
s hladnih glásom mi tiho odvrne:

»Mnogo poti ti življenje daruje,
pravo izberi, z njo dneve okrási,
srcé od mladostnih naj ran ne vzdihuje,
sama veš, lepi so dani ti časi!«

In res so kmalu zgodila se leta,
ko pela pod lepšim sem nebom veselo!
In žalostno lice več mi ni vélo,
svoj bes umakníla je víhra zakleta!

Dokler si pogledala nisva v oči,
dokler se ljubíla, je skrb bilá proč,
a On je odšel, jaz pa pozno v noč
iz srčne sem rane spet bruhala kri...

Anja Koretic