V času in prostoru,
v močnem toku virtuale,
iste misli,
želje,
čustva,
sanje
in strasti,
so se zaznale.

Noro,
blaženo,
nebeško,
kot v raju,
preveč lepo
in premočno,
za večnost,
preveč ovir,
bežanj,
umikov,
da lahko bi trajalo,
živelo….
na plečih drugih,
sreče graditi se ni smelo...

Zdaj to boli,
v srcu obup,
duša ječi,
v telesu bolečina,
molk,ki mori,
kot,da popil bi strup,
še misli so umrle,
v glavi pa...
praznina.

Skrivaš resnico?
zatiraš čustva v sebi?
...ti um drugače govori,
kot si srce želi?
a krivico delaš...
obema...
...morda je to krepost,
lahko pa čas…
…pokaže kot…
NOROST!

severnjak