moje roke dišijo po smrti,
razpadam od strahu,
v ogledalu se gledam ,
tam, kjer ni premočne luči,
boli, ko se poslavljam,
spet in spet in nebo se usmili,
ne samo ti, tudi jaz tašča,
da nisem samo beštija in zmaj,
dete v meni joče in ihti,
beži dete, ujeto v starikavo telo,
na zunaj pa samo strah nemočno tli,
da bo tako kot je bilo,
vem jaz, veš ti,
nikoli več ne bo,
na hitro, na kratko ,na glavo
nič več dekle,ne jaz ,ne ti,
samo še mrtve ptice mi ležijo ob poti,
obglavljene srne in vrane črne