Nekoč si živela, ženska,
z ekspresijo oblin,
ki so užitno rušile
stebre slonečih pogledov.

Lačno odpet sem gledal,
kako z vsakim drsečim dotikom
ob vznožju arterij
opijaš moja stoječa merila.

Rada si me rojevala.
Vsajala razpuščene atome,
da sem postajal človek
na poti k pepelu.

A še danes pogrešaš
ruševine tega grajskega mesta
na prelazih svojega
zmečkanega zemljevida.

https://www.pesem.si/serigala