pod lokom kamnitega mostu ždi pod polovico
steklenice, ki jo je že obrasel mah, majhen rjavkast duh, duhec,
ujet pod steklovino, v dimasto zamegljeno srebrnkasto kupolo. to bi
bil lahko začetek pravljice, ampak ni. čeprav v duhove nihče več ne
verjame, je tega tja vendarle pripeljala trepetava roka nekega
tipa, ki je sam sebi rekel pesnik. roka je izpisala drobno kitico
pesmi, ki je ne bo nikoli nihče bral. pač ni bila dokončana. duhu
že primanjkuje zraka, ampak tam spodaj, zaprt v brezdušju,
bo toliko časa, dokler se kakšna oškornjena noga ne spotakne ob
črepinjo.
takrat se bo lahko pojavček sprostil in izginil v ostanke
razvetrenega večera, če bo ta takrat sploh postopal naokoli. lahko
bo to zjutraj in bo naokoli drselo zaradi rose ali pa se celo
nikoli ne bo zgodilo. kaj pa vemo. še pesnik ne ve, saj pravzaprav
tudi sam ne verjame v duhove.
vse to in še marsikaj niti ni tako zelo pomembno. saj tudi vi ne
verjamete v duhove, kajne, otroci? saj res, ne, ne, to ni pravljica
za vas. pojdite se nazaj igrat.
pesem je. za neke velike ljudi. nad meter osemdeset. samo začasna
krinka za blef.
nihče je ni napisal.
zakaj bi jo potem sploh kdo bral.
če ste prišli do (tegale tukaj) konca, samo vi veste,
zakaj.
vi in duhec.