Brezdušje

pod lokom kamnitega mostu ždi pod polovico steklenice, ki jo je že obrasel mah, majhen rjavkast duh, duhec, ujet pod steklovino, v dimasto zamegljeno srebrnkasto kupolo. to bi bil lahko začetek pravljice, ampak ni. čeprav v duhove nihče več ne verjame, je tega tja vendarle pripeljala trepetava roka nekega tipa, ki je sam sebi rekel pesnik. roka je izpisala drobno kitico pesmi, ki je ne bo nikoli nihče bral. pač ni bila dokončana. duhu že primanjkuje zraka, ampak tam spodaj, zaprt v brezdušju, bo toliko časa, dokler se kakšna oškornjena noga ne spotakne ob črepinjo.
takrat se bo lahko pojavček sprostil in izginil v ostanke razvetrenega večera, če bo ta takrat sploh postopal naokoli. lahko bo to zjutraj in bo naokoli drselo zaradi rose ali pa se celo nikoli ne bo zgodilo. kaj pa vemo. še pesnik ne ve, saj pravzaprav tudi sam ne verjame v duhove.

vse to in še marsikaj niti ni tako zelo pomembno. saj tudi vi ne verjamete v duhove, kajne, otroci? saj res, ne, ne, to ni pravljica za vas. pojdite se nazaj igrat.

pesem je. za neke velike ljudi. nad meter osemdeset. samo začasna krinka za blef.

nihče je ni napisal.

zakaj bi jo potem sploh kdo bral.
če ste prišli do (tegale tukaj) konca, samo vi veste, zakaj.

vi in duhec.

Lidija Brezavšček - kočijaž

Komentiranje je zaprto!

Lidija Brezavšček - kočijaž
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)

Pesmi

  • 20. 04. 2010 ob 19:19
  • Prebrano 770 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 252
  • Število ocen: 14

Zastavica