Pod brezami kotanjica sameva,
pomladi zgodnje dih se v njej spoznava;
še trpko nežna blatna je narava
in tih šepet vzbrsti v nebo odmeva.

Sledi so v lansko listje pomendrane,
a bolni čuti več jih ne zaznajo.
Koraki sveži slutnje prepoznajo
tega, kar bo, bilo je, kar ostane.

Ko v sen ti stopi najina vrtača,
poglej okrog, tam rimo sem pustila;
brez tebe se pogled sam vase vrača.

Če najdeš jo, nekoč, no, ni še sila,
poišči verze. V kaj jih čas obrača?
Saj veš, to pesem sem ti obljubila.

Lidija Brezavšček - kočijaž