tlakovci se majejo v nočnih užitkih neposlušnosti
kretnje vzcvetijo na vrtiljaku negibnih luči
in še vedno prisluškuje tesnoba
s svojo luno me v ranem jutru obkroža
ko prebujajo se škripajoče kosti

le zakaj so laži uvite v dneve, Sofija
zakaj tresavica v ogledalu zagleda obraz
zakaj bolečina
hladna, nespečna
zatiska usta in pretresa korak

je moja moč v živi travi
ki izvira v soncu za vasjo
je moja moč v topli tišini
kjer se sreča vrat z vrvjo
je moja moč v divjini gričev
ko oživi zguban oblak
in vrtinči se v reki hripav zrak
je moja moč v glasu na školju
v žgoči senci, ki v molku spi
v pradavni krvi
mogoče v letnih časih
da se popisana stran v morje prelevi

veliko je možnosti, Giselle, mlada si
v svežini breskove omame kopa se moški svet
in sladkost medice izmije sled na levi nogi
da se desna zopet dvigne
povzame orkester Čarobno piščal
in Kraljica noči zapoje sopran
dež mrmra
v brlogu duše mrak lovi
predolge so sekunde začaranih poti

oživim kot divja ranjena žival
potopljena v Aheron
s pahljačo čakam čas zastrt
vedno je razhajanje
vedno je smrt

tole mi je napisal gospod Eliot na razglednico
ki mi jo je pred tremi dnevi poslal iz Benetk
sedel je na trgu svetega Marka, srebal corretto in razmišljal
kako z vsakim odhodom doživi majhno smrt
kako se želja razpotegne preko vseh plasti njegove duše
in ga nežno bode v srčno stran
kako iz minute v minuto izdahne celica, ko čaka na ljubljeni pristan

poprosil me je, naj mu pripravim ribo, ko se vrne
a ne vem, Sofija, če bom lahko
joj, Giselle, obvladaš sočno meso, osvojila si peteline in piščance
zakaj ne ribe
ja, Sofija, le enakomeren dotok topline pri pečenju
da bo jed prijetno mehka
vdahnila bom še svojo svežo sapo vanjo, pa bo šlo

ne skrbi, Giselle, noč prinaša olajšanje
in jutro razcveta svetlolasi mak

sheeba