Četudi si večja za glavo od
mene
in včasih nespretna, vihrava,
razmršena v lase,
neznansko sanjava,
znaš biti prijetna in nežna, topljiva
in mojim očem tako dopadljiva…
In če te pokaram,
ker vihra vihrava
zamujaš na najine randevuje,
povesiš pogled kot, da te ne maram.
In kadar hladno je in zunaj dežuje
gotovo pritečeš od kod brez dežnika;
kot račka, vsa mokra že iščeš izgovor.
Izgovor, ki kot ponavadi zatika
se že na začetku…
Vsa resna me prepričuješ,
da ko si odhajala z doma
je sonce sijalo in ni se ti dalo
iskati dežnika.
Sprejmem odgovor, kaj hočem?
In pika.
Potem se nasmehneš,
ker sem že v pasti.
Prav dobro zavedaš se,
da me imaš v lasti.
»Hvala, srce…« mi zašepečeš
in v mojem objemu kot punčka
trepečeš.