Odšla sem neumno, brez besedi ...
Skrila sem se v školjko, da bolj boli ...
Moje srce pa kriči, po tebi kriči ...
Pridi nasproti, po vseeno kakšni poti, le pridi nasproti ...
Ne puščaj odprto, najino zavito trto, ampak pokaži svoj pravi smeh!
Želim si le stavek, en sam nasmešek, en korakec, s tvoje strani!
Upam še vedno, neuslišano, upam globoko, da boš premislil, da boš ugotovil, da bilo je resnično, lepo in prevzetno, odkrito in ljubeznivo, prijateljsko in igrivo ...
Joj, kako lepo je bilo.
In kakor koli kadar koli lep spomin si ustvaril in bolečino pustil ...
Mogoče pa le boš še sanjal, enako sanjal, kot si upam sama ...
Bojim se le, da je moje hrepenenje črno in rožnato.

Axya