Obnemelost se zliva
v tihe jarke noči.
Veter se zaganja.
Pospravlja nered v glavi
in cesta je tako bela.
Slekla sem svoje stoto oblačilo.
Trenutek se je spremenil v nič.
Potem koščke tega niča
zlagam v vedno iste oblike.
Obrnem se okrog svoje osi
Objamem svet.
Samo en najin trenutek je spremenil – VSE.
Silva Langenfus