V globino ničesar posega beseda,
zapisana enkrat, nekoč za nekoga,
ki zdaj že mahú ga zakriva preproga
in vrana na grobu njegovem poseda.
To bil je sonet, ki ni znal zaobjeti
vsegá, kar je ona zanj v sebi nosila;
je verzom le malo tegá dovolila
in ritmu ni mogla se cela odpreti.

Nikoli prebral ni vrstice nobene.
In tudi če bi mu sonete zapela,
preslišal bi glas, zanemaril pomene
povedi, ki vanje vso nežnost je vdela.
Pohodil bi rimo, ki bolna ovene,
če sploh je ne čutiš. Jo zanj je imela.

Edini sonet mu tedaj je spisala.
Ostal je gol, prazen, kot prst brez semena.
Nihče več ne ve nje, ne njega imena.
Na starem papirju le sled je ostala.

Lidija Brezavšček - kočijaž