veš, kaj se mi je sanjalo, Sofija
da sem se odluščila v usta Ljubezni
ki je božala moje lasne konice
in preštevala pegice po telesu
bila sem brez kože, lebdeča v poletnem vetru
in zjutraj je zarja komaj ujela kamen
da se čudežna slika ni razbila
teža jo je povlekla k tlom, a je prhutala s krili
udarila sem s pestjo ob steno
da so hinavci jezike povili

mesarska muha melje
se po rani pelje
išče polno dlan krvi
ne odneha, jo dobi

vroče je, Sofija, mislim, da bom dvoje živalskih stopinj stopila
se med sončnice zlila in nad mano bo lenobno brenčal čmrlj
to bo neznosno bolelo
in zakaj se sedaj smejiš, Giselle
poglej gospoda Eliota
tamle na terasi sedi s prevelikimi sončnimi očali
skriva se pred ljudmi
zadnje čase je precej muhast
ukradli so mu peresa in pisemski papir
naj ne skrbi, Giselle, ko bo zapadel prvi dež, bo vsa žalost odveč
vem, vrnila se bodo peresa in šla bova na sprehod s polnimi žepi piškotov

mesarska muha melje
se po rani pelje
išče polno dlan krvi
ne odneha, jo dobi

in zakaj sedaj jočeš, Giselle
vidim razparane figure, raztrgane slike, kričanje, moledovanje, poškodbe
iz nevronov iztiskam gosenico, ki zaniha in v duplu kolena zaživi
delam se, da sem mrtva, zatiskam oči
in občutek prija v mešanici Xanaxa, Lorsilana, Zyprexe
še vedno mahajo roke, opletajo noge
in posnetki napenjajo jadra, da se nič ne zgodi

mesarska muha melje
se po rani pelje
išče polno dlan krvi
ne odneha, jo dobi

gospod Eliot me zopet kliče, Sofija
mogoče je njegova otožnost prekinila dopust
vesela sem, ko dopusti, da odstranim plasti
in zopet zagledam njegove bistre oči
pogovarjala sva se neki dan, da bova odšla na Camino
na Camino, Giselle, ali boš zmogla 800 km poti
Sofija, bom, iz Saint Jean Pied de Port prek Španije do Santiaga de Compostele
peš, v tišini, med soncem in vetrom, z dežnimi kapljami, bom zmogla, saj veš
nepremična sem sedaj, na satelitskem posnetku neznatna
Sofija, morda se bo našla krošnja za moje korenine
in ne bom več lačna

mesarska muha melje
se po rani pelje
išče polno dlan krvi
ne odneha, jo dobi

sheeba