nikogaršnji vrtovi
v ostro nebo potiskajo
vztrajne osamelce
ki se z neobstoječimi vrhovi
nikoli ne bodo
zaleteli v sonce ker tega ni

samo veter
ki je požrl že toliko njihovih
nesprejemljivih zgodb
jih bo zibal
gugal
premetaval
in nato brez spolzke nežnosti
pulil ruval
polagal v trohnino prsti
in jim zatulil uspavanko

slišiš
s suho mladiko
veter piše tanko

*

v tvojem naročju
počakam na vzdih jutra
les mrtvoudi
ko umre tudi luna
zajaham sonce

Lidija Brezavšček - kočijaž