Sofija, kupila sem zvezek in svinčnik, da lahko opisujem dogodke
ker so mi rekli, da ne znam pisati ali le hlinijo všečnost
in se hihitajo pred izstopnimi vrati
Sofija, saj veš, da sem le oseba z ampulami adrenalina in apaurina med prsti
in moram vdahniti življenje, ko mrtvec čaka v vrsti
pomiriti brzice, ko voda odteka in dih blazni
udarec po mojem obrazu je le pika na i
nisem učena v rimah in sonetih
le pišem, Sofija, le pišem
zlagam v torbo stvari
krotka sem kot list z drevesa
mogoče bo to le dovolj za pot z nosu, ki kaplja v oči
in za prepognjeno žensko telo, ki sem ga videla včeraj
na sebi je imelo le krznen plašč in trde udarce
zbrala se je gruča, ki je divje razpravljala o krznu
nihče se ni dotaknil potez na obrazu, gub na plašču, krvi na stopalih
brezobzirno so se prerivali in suvali, bolščali v tla
kjer se je ženska že pomešala z dežjem
in na drugi strani ceste z mondeno razstavo akvarelov in hrane za psa
prisluhnila sem trkom kristalnih kozarcev
se pritajila v lupine srca
in zopet ženske v krznu v drugačnem sijaju
izpuščene na plano v nekem izumetničenem maju
veš, Sofija, takrat sem se naslonila na stebriček iz alabastra in čakala grobarja
vem, Giselle, in ujel je tvoj iskrivi pogled, dolge trepalnice
mlečno pegasto polt in lahkoten korak
Sofija, rekel mi je, da sem skriti zaklad
demon pleše v moji duši
reži se, reže in sesa
opijani zeli sreče
uležano me s trnjem obda
ja, tako poje, ko kljuva v prsih in členki prstov nevzdržno skelijo
da se poženem v tek
meter za metrom hitreje razpadam pri živem telesu
pogled uhaja med štrene rezbarjev in silhueta išče intimni pokol
omahnem v narkotični dremež, ko začutim njihov smolnat vonj
ne maraš sladkornega trsa, Sofija
seveda ga, zelo, Giselle, a ne morem ga použiti, ker držim ametist
daj ga meni, da ga pridržim v rokah in pogrejem v soju sveč
in bolje bo jutri, Sofija
v košarici bo lubenica spoznala melono
in marelica bo z datlji izplula
konica čevlja se bo dotaknila kolesa
s fanti bom na prsnih kolobarjih prevetrila nebesa

sheeba