v zaledju obronkov noči
blaga senca s pridihom telesa
prestopa svoje neizmerjene grobove
vleče za vzvode zamujenih pomladi
pritiska na grude zateptanih pokopališč
hlipa v plimo krvi nepreštetih
senca sam
sam brez sence
neživi z belim prstom na mrtvo luno
piše tanko
*
oseka pridi
luna iztisni sonce
vsi temni veki
so predolgi za oklep
boleče nesmrtnosti