Zate sem kot zrak
in bleda luč mi v temi sije.
Le kot megla, ki se vije
duši tvoji brez moči.

Moja sreča je le tvoja,
kar je zate, zame ni.
Vem, da bo tvoj mozaik sestavljen
ali z mano, ali pa če mene ni.

Bledo, medlo kot megla
je tudi sonce meni brez moči,
nič več nima energije,
če te tu ob meni ni.

Sam zataval bom v temi,
iskal pot bom brez ljudi,
jaz ob sebi hočem tebe,
ni življenja, če te ni.

Tudi voda je prozorna,
vidiš skozno ocean,
a tako, kot v moji duši
prazen čaka tam pristan.

V daljavi vidim srečo,
vidim jo, a kot da ni,
kot da sreča ne obstaja,
brez ljubezni sreče ni.

Mimo se sprehodil človek,
človek bil je, a ne sam.
Hodil je objet in srečen,
on več sreče ni iskal.

Morda mi dalo to je mislit,
naj ozrem se spet nazaj,
če to le moji so strahovi,
če te videl bom še kdaj.

mathias štefančič