Skozi špranje v oblakih se zrcali lepota tvoje strastne duše,
potapljam jo v sladko vino, jo okušam in skrivam med vrtnice.
Valovi naju božajo in sladkobni vonji prepletajo ozračje.
V gozdu joče močerad in divje race letajo nad ribnikom.

Vsak iz svoje smeri listava po komaj natisnjeni knjigi...
Najin čas se izteka v pomlad, ko nabirava marjetice.
Na begu sva dva kaznjenca, ki ju bodo nekoč lovili.
Nazdravljava tišini, prekriti z janterjevo svetlobo.

Veke naju ščemijo zaradi mivke, ki jo je povsod polno.
Toliko imava opraviti s sabo, da nisva opazila vlaka,
ki drdra po svojih tračnicah vedno v isto smer.
Čas izginja v pomlad in pogoltnil bo najini brsteči telesi.

JustinaStrasek