sredi polja stoji kamen z rečnega nanosa
bela gladka okroglina
morda ga je tja postavila moja zablojena želja
obrnem se stran
grem naokoli
in se čez štiristo let vrnem
jaz krvava
kot vedno
kamen še vedno bel
preden izgine za vedno
mora zapeti
*
Spreminjam obraz
z odboji sončnih žarkov.
Nimam vsebine.
Svojo trdoto hranim
za naslednje spotike.