Oba, morilca in poeta,
sva od sveta obsojena,
v sebi našla lastnega boga.
Oba, pohujšljiva in sveta,
nemir vzbujaje,
si v zrcala sence riševa.

Nekoć sva skupaj,
onim zgoraj,
ukradla luč njihove vere;
in onim spodaj,
poklala črede drobnice.
Izobčenca!

S posmehom,
sva nastavljala svoja jim lica;
najina sreča,
je dišala po ožganem mesu,
najina moč.
po soli na ranah.

V svojih zadnjih dneh,
po Sibiriji brezkrajni,
v snežnih metežih te iščem-
da povem ti,
kako goreče je sovraštvo,
sprevrženo v ljubezen.

Hovk