Danes sem se sprehodila po parku.
Nekaj osamljenih tekačev
in sprehajalcev psov
je motilo večerni mir.
Drevesa so počiščena
in potko dopolnjujejo
sveže stopnice.
Stezice so speljane drugače
in lesene klopce
je zamenjal beton.

Ustavim se ob platani,
ki sva jo zaznamovala
z najinima začetnicama
v prebodenem srcu.
A bil je mrak
in zbežale so nekam.
Visoko.

V daljavi se sliši glasba
z gimnazijskega plesa

Najine klopce ni več.

emka