prestopim prag
pod breskov cvet skrijem biserno iglo
da krošnja tvojih nog natrosi zlati prah
zapeni se izvir
plitvina s svilo išče drevesni odblesk
odpiram se
kupa preplavi bregove
kri posrka vase okove
skalovje se razpoči
iztisneš beli tok na razbeljeni bok
in beseda se tvojih ust dotakne
osupne in drhti
ljubi, hrepeni
ovijem jo v bršljan
prepojim z mehkobo kože
izvlečem alveole iz prsnega koša
in jih položim na poželjivo dlan
pod Miltonov Izgubljeni raj
je beseda sploh beseda s pomenom ali brez
beseda v besedo se seseda
beseda, ki te išče
da zagrize v tvoj organ
obstane in ne srka vase trpek in žaljiv vsakdan
verjameš besedi, ki te doseže
ki iz mojih ust se k tebi uleže
ki te ljubi na daljavo
ki te mami, čaka
da se v reko potopim
zajamem spokojnost
oči zaprem in dih izgubim
v temnem borovju naslikam stezo, ki je ni
izgubljene in pozabljene stvari
srčno stran neba
čajanko za dame, gosje pero
peščeno uro in peščico orehov za oba
mogoče suhe slive brez koščic, malinov sirup
metlo, ki odganja zdrobljeni obup
ožgana s semantiko časa
skrivljena v pesniško rimo
izsušena v kiticah
usahla v sočnih viticah
veseli me, ko govoriva o seksu
roke srkajo naročje, da odkrijeva skrivnosti
saj veš, kako to gre
ko te slačim in oblačim
ko je slina na dosegu roke
se sesiri
dviga se in raste
nežno
da počiva na tvoji trdoti moje oko
še poljub tja na gladko stran
ko tekočina mezi
stok in jok
radodarno
potrebujem igro tvojih rok
slišim še tisti vzdih
ječanje
ko se greva glasno
poprimi še
imam ga
gre
spema
še
zbogom, Picasso
slika je lepa
a ne rajca me
in vprašanje
ali veš, kaj se je zgodilo z mojo rolko
vzel mi jo je alfa samec
v misijonarju in v položaju 69
hitro
grobo
kot žival
še preden sedem pohotnih moških preštelo je do pet

sheeba