ostrina mladega jutra
prevesi se v lepko zatohlost
spomladanske utrujenosti
lenobno zlije se
na čuvajko zaklenjenega stanovanja
ki tu in tam pogleda skozi okno
zazre se za trenutek
proti vstajanju življa
v vso bujno barvnost cvetenja
potem od prevelike sile
se umakne vase
ob zvoku brenčanja
in pogled povesi
proti molku domačnosti
pripre trudne veke
omahne nazaj v posteljo
ki objame jo v sivino
kakor pogoltna krsta truplo