Nalahno
na krilih
breztežja
počivam
brez solz,
brez obupa.

Ničesar.
Ne vetra
ne dežja
ne sonca
ne isker
ne krikov
želečih.

Vsak moj korak
ponese me tja,
kjer ni bolečin,
ne sanj
ne upa.

Le jaz sem,
ki nekdaj izpita
in lačna
sem čakala
čudežev moč.

Sedaj pa
razpiram
svoje lahke roke
in plavam
v vesolju
pozabljene
obupanosti.

Morda si na tiho
želim
ostati
in užiti namen
nirvane
breztrenutnosti.

emka