Dokončati je hotela včerajšnje pisanje, zato je pero še vedno držala roki:

"... ko bodo nad steklenim peskom jadrali samo še izvotljeni sivi ptiči, ko bo na rdečkasti travi zamrznila debela plast zasluzene pradavne pajčevine, ko bo pod tenko plastjo kovinske vode le še ena napol živa pijavka, ko bo zasopla zemlja bruhala svinčene stolpe mulja iz utrujenih, razmehčanih blatnih gejzirov, ko bo zadnji izstradani beli volk z mreno čez nekoč rumene oči poskušal tuliti v sesirjeno luno, takrat boste ..."

Pero ji je padlo iz rok točno dve sekundi in pol po tistem, ko se je njena glava odkotalila s tnala, zapletena v kodre dolgih svetlih las, ki se jim na daleč ni videlo, da so že pred tremi stoletji začeli siveti.

Mala punčka, ki je stala med gledalstvom, je pobrala ošiljeno pisalo in na krvav list narisala sonce, ki ga je, samo kot odsev v reki Ounaskosski, lahko videla le ona.

Lidija Brezavšček - kočijaž