Iskal sem te na oni strani reke,
kjer so gosto posejane stale smreke,
si mi obljubila, da me boš čakala,
a ob reki tam, je stala siva skala.

Je gladina rečna močno žuborela,
ko čez kamenje v daljavo je hitela,
le tebe ni bilo nikjer zaznati
in jaz nikogar nisem mogel povprašati.

Se žalosten kraj reke sem usedel
in nehote še v reko sem zabredel,
spotaknil se ob kamenje sem gladko
in iz obeh strani potegnil sem ta kratko.

Ostal sem sam na oni strani reke,
sušil na soncu sem si moker kos obleke,
se sonce zdavnaj že za hrib je skrilo,
odšel domov sem, da se ne bi mi še kaj zgodilo.

Antonija