Na prazen krožnik,
rišem pike svojega življenja.
V spomin na babi,
palačinke z njene ponve.
Travnik ,
gor nad blokom,
za vse škrate, ki so tam živeli.
Zate fant rjavih las,
ki ne vem ti več imena,
Krko, most in pot čarobno,
ki vodila je v šolo.
Krožnik poln je življenja,
majhnih in velikih pik,
plešejo zdaj divje, zdaj počasi,
vračajo spomine,
zgodbe rišejo v obliko
stare sive gline.

Vesna Majes Klančičar