So otroci odrasli in staršev več ni,
hiša na griču v samoti stoji.
Je vrt neobdelan in okna zaprta,
toplota ognjišča že zdavnaj zamrta.

Spominjam se časov, ko je hiša živela,
ko teta na vrtu je rožice plela,
in stric lesene je kipce ustvarjal,
s kladivom in dletom se je ukvarjal.

Počitnice večkrat sem tam preživela,
se vedno lepo sem in dobro imela.
Danes pa v srcu me zaboli,
saj hiša na griču nič več ne stoji.

Se v razvalino je spremenila,
zdaj ni več ognjišča in ni več topline,
žal res je tako, da enkrat vse mine,
le z žalostjo v srcu obujam spomine.

Antonija