Vidim črke kako se pišejo na prazni list papirja,
črni stavki,
kontrastni.
Samo zato, da lahko trenutki trajajo toliko časa, kolikor
želimo,
mi…
"Vsi pesniki lažejo, upam da to zdaj že končno veš
dragica."
Nekateri nam pravijo da lažemo,
drugi pravijo da mogoče samo sanjamo.
Je strast zločin?
Če vidim klobuk in če lahko o njem napišem pesem,
je to narobe?
Je zlitje žalosti in obžalovanja v besede,
primitivno?
Barvo lahko opišem na triinšestdeset in pol načinov,
imam sposobnost, da zeleno spremenim v rdečo
in črno nazaj v belo.
Lahko ustavim čas in mu rečem naj gre nazaj,
lahko ljubim, brezpogojno
skozi besede,
skozi papir
Lahko ti?
Človeška Lučka