če mi ne poveš, kaj te jezi, Sofija, se bova sprli zaradi smeti
in tale presneta rima na i
vajo imam
Beethoven in violinski koncert v treh stavkih
čudna so pota Gospodova, ko igram
allegro ma non troppo
nekoč so me brali javno, a danes nič več
skrili so me tja, kjer je vitje mlečne ceste odveč
in moj jezik blazni, saj so prehude laži
in sinji nagib se prevrača v krvavi prt, da se trnova krona drobi
gospod Eliot ima rad drobnarije
zanj so zarja, ki potepuha ustvarja
leži na klopi, ki mrzla na soncu kopni
opazuje pare z rokami v dotiku in se sprašuje, je to ljubezen
Sofija, povej, na stropu še piše, naj pridem po treh
in oblačila spolzijo v gnezdo možganskega debla
ker so v vrčku za mleko bele sanje
da se v gubah zariše spomin na polnočno branje
zrcala so zastrta, Giselle
vem, Sofija, ne prenesem moj jutranji izraz
oči so zaspane, potrebujem kamilični premaz
sedaj pa poslušaj, ti usrane, sem rekla sosedovemu pamžu
ali veš, kaj je to radiolog, burek, mamografija, baklava
in bula je na kooordinatah širina 46.005 - dolžina 14.514
vsaj to me tolaži, da bom ob anestetiku morda preživela
sedaj pa skuhajva testenine bucatini all'amatriciana
želim si močnega okusa čebule in pancete
joj, in pekočih feferonov, pa še pridih ovčjega sira
Sofija, kako sva se jih najedli, ko sva obiskali Amatrice v Laziu
Giselle, ampak danes morava tudi pirhe in potico in rezino šunke s hrenom
vse bova, Sofija, imava praznik za brbončice in lačen jeziček
in osamljeno dušo, ki išče obkladek za ušesni mešiček
mami me veter in sonce poboža pregib
ko z goloto odpravim se le 100 km stran
da zaplešem, objamem, stisnem močno
in solza sreče zdrsne v mojo intimno resnico
še marmornim orhidejam postane toplo
sheeba