Pogrešam Te.
Saj ne vem, če je res.
V misli mi še vedno hodi tisti ples,
in to je vse.
Kje se konča
misel brez začetka?
Zaprla sva zavese
in orkester še igra.
Roka po telesu gre. Zaokroži.
Topla tla.
Prstan tvoj na moji koži.
Misli samega veselja
in kar bi pravili,
da ne bi smela.
Šopki in tančice
so bile premalo.
Tako sva tekla od resnice,
da vse za nama je ostalo.
Napojena od čudaštva.
Svobodna v dotikih.
Hladen prstan toplih rok.
Moški in otrok.
Buče in kočije.
Note, melodije.
Rogovi, tímpani, viole,
strast od Bacha vse do Piazzolle.
Vse sva.
Bila.
Tisti vsaki dan.
Marmor, porcelan.
Ogenj, veter, zrak.
Modrec in bedak.
Napravila sva pesem, vzdihe, most,
in to vse na istem kraju.
Življenje je ustvarilo norost,
ker je vedelo za naju;
in konec tudi, -
preden le-ta naju oba pogúbi.

Anja Koretic