Ej sonce,
kako te je čakala moja kri,
da posvetiš vanjo,
da hitreje steče,
osveži prastare žile vse do glave,
za vse novo se odpre
obrne stan od ozke ceste
poleteti upa si visoko.

Ej cvetice
ve opojne,
ki čez staro prst prodrle,
moje so oči uzrle vašo moč in rast,
da še jaz v majhnem svetu,
zrasem preko sten in stropa,
da nebo mi, kakor zemlja vam
od sile poka.

Ej metulji
vas še čakam,
da kot vi razprla krila
poletela bi do zvezd,
kjer so srca brez predalov,
misli z usti usklajene
dobro tudi prek vogalov
slabo naj že v kali vene.

Vesna Majes Klančičar