Nemisleče kolo ali kam greš, enolončnica

kolo se je prislonilo na steno
nič ni mislilo
(čeprav, ni dokazov, da kolesa ne mislijo)
stena se je zazrla v pojemajoči sončni zahod (lila barve)
(čeprav zazreti se brez oči je malo težje)
sončni zahod je zajahal obronke zahodnih gora
(čeprav, jezditi po moško je za lirični subjekt neelegantno)
obronki zahodnih gora so neutrudno delili svoj avtogram (samo enega!) mimoidočim
(čeprav so avtogrami že zastarela muha enolončnica (včasih se je reklo enodnevnica, ampak časi se hitro ali pa počasi spreminjajo in z njimi besedne konstelacije, a ne? enodnevnica - enonočnica - enolončnica)
mimoidočih pa bržkone (bolj ne kot ja? bolj ja kot ne?) ni bilo več, ker se prepozno ne hodi v gore in ker postane enolončnice nikjer ne zlivajo v reko, pač pa dodajo moko in vodo ...


ampak kolo.
kolo je prvi osebek -
začelo je zgodbo, pa smo mu jo ukradli.
danes ga ni več ob zroči steni
in sonce je zašlo.
da ne govorimo o planincih, muhah, vzhajanih enolončnicah, avtogramih in pesmih ...
ker v Ljubljani kolesa kradejo, mar ne?

Saj si rekla, naj napišem pesem.

Lidija Brezavšček - kočijaž

Komentiranje je zaprto!

Lidija Brezavšček - kočijaž
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)

Pesmi

  • 01. 04. 2010 ob 12:16
  • Prebrano 767 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 241
  • Število ocen: 16

Zastavica