Preden jutro dnevu ukrade noč,
zadnjič čuti dih njen vroč.
Koder las se s kodrom zvije,
senco čez oči izmije.
Val poljubov poželjivih
odplakne slo ustnic igrivih.
Mineva enost dveh teles,
prežetih v poslednji ples.


V svitu veter hladi vroče lice,
telesi ovija v meglice.
Težo vek premaga jok,
izginjajo dotiki rok.
Večna zgodba izživeta
vedno znova spet izpeta.
Čarobnost zgine čez nebo,
kot dih priprta vrata nikoli več se ne odpro.

emka