Bolj od vsega, si bridka ti pomlad,
nepozabni čas devištva,
v katerem sla po življenju,
v telo in dušo toči ti svoj slad.

Hrepenenja vonj pijani ti duha,
srce kipeče od moči
na cvetočih ustnah se strasti napaja,
in se ustaviti ne zna.

Kot pijanec pije čudežno pojilo,
nenasitno golta in hlasta;
njegovo globočino izpije do plitvine,
a žeja žge naprej z enako silo.

***

Belo ni dolgo belo;
belo cvetje izkrvavelo,
na belem listu sled črnila-
kar preiti noče, se spočeti ne bi smelo.

Bolj od vsega, si bridka ti pomlad,
minuli čas devištva,
v katerem oplodi te bolečina,
dušo in telo ti stisne glad.

Skozi mesečne noči, odmeva pesem obupa,
krik ptic po svoji prostosti,
stokanje vej po cvetju dehtečem-
čudežno pojilo je polno strupa.

***

Iz hrepenenja rojeno je trpljenje:
krvave prsi in s črnilom umazan list,
žgoča žeja in razuzdan pijanec,
iz ust odžrejo ti življenje.

Po devištvu izgubljenem, bo bolelo vse:
tisto kar se bo rodilo,
to ki pod srcem nosi,
in v porodnih krčih umre.

Bolj od vsega, si bridka ti pomlad,
nepovratni čas devištva;
cvetovi sanj so odcveteli,
črvi in gniloba žrejo se v njih sad.

Hovk