V prašnih urarnah
Ko se kuha kava na drugih
Poldnevnikih in v vzporednih svetovih
Bova risali kroge skozi nevidne žice
In opletali vsaka svoje počeno
Kozmično jajce s prhkimi laski
Vrbe škarjotovke
Topili vosek lojenih hrbtenjač
In prižigali korene zanohtnic
Puščali odtise svojih prstov
V pozabljenih pesmih
In vsaka na svoji strani gore
Vlekli prazen povodec napačnih poti
Se pokrivali s krpanko lihih šivov
In brez sukanca robili vlažne kuverte
Podhranjenih upanj
In šelestečih obljub
Sanjali o kromosomih micelija
In nedognanih strukturah duše
In njenih kvantov:
V majhni je eden
V veliki sta dva

Ure lahko že danes ustaviva
Prah pa le naj odleži
Svoje dvojinsko poslanstvo

Aleksandra Kocmut - Kerstin