naslonjena na kolena prostorov
s šumom v panju
pijem iz prsi krhke vzdihe tvojih praznikov
prežarčim z usti trebuh
ki se pod mojo težo sloči
žile vzhajajo
ječi labirint
veličastna je ravnina telesa
katere se trstika dotika
razprši se vlažna mrena v kraljestvo pod popkom
in široka razpoka v neskončni knjigi
navlaži jo plodna zemlja
ponuja se mehka stena
in kaplja semena narašča
ko odstira se zavesa
razmakne se
lomi
dviga
spušča
nožnična peresa
nespeča
z rokopisom trdote
v ognju na stegna
v noči zelena
skozi solzo rumena
globlje se zarije steber v stebla drhteča
ko izrekam tresavo
na breztežnem tlaku
besedo pravo

sheeba