Pridi v pridušeno zelenilo
mojih trav,
dokler še lahko.
Poglej, prihajajo gluhi kosci.

Zajemi vase moj gozdni utrip,
dokler te še sprejme.
Poslušaj, nekaj severnega hrumi,
kot da namerava požgati krošnje.

Vtki se v kodre mojih oljčnih vej
razčesavaj jih, dokler te kličem.
Čutiš, vihranje zametkov potvorjenega časa
jih barva v srebrno sivo pajčevino.

Pridi v mojo pesem,
dokler še nezaznamovana raste v meni.
Pridi v mojo pesem,
dokler jo še imam.

Lidija Brezavšček - kočijaž