IZ SRCA SEM SLIŠAL
Navzven obrnjene oči imamo -
ne vidimo v notranji svet,
zgradili smo cerkva veliko,
zaprli vanje lastni med.
Tja prihajamo občasno,
priliznjeno na svoj obred,
poslušamo duhovne misli,
a v mislih je bogat obed.
Se bo sestala vsa družina
bežeč od hladnih božjih tal,
bo lažje si natovorila,
meso nedolžnih svinjskih pleč.
Med njimi nisem sam nič boljši;
na obisku sem bil tudi jaz,
s sveto vodico prekrižan,
poslavljal se kot vsak od nas.
Naenkrat slišim v samem srcu:
O človek ti, kaj te ni sram,
iščeš Mene med zidovjem,
v resnici nisi nikdar sam.
Tale svet je ves narobe:
zvonovi vabijo ljudi,
a jaz, ki slišal sem besede,
ne vem, kaj je storiti mi.
Telo in misli tisočletja
malike delajo povsod.
A kaj je vest v naših srcih?
dokaz, da smo vsi božji rod!
tomi