PISMO
… Tudi sama sem, draga Dada, prepričana, da je Sveti Peter napačno arhiviral inkarnacije, ker je bil razburjen zaradi neskončnega garanja in neplačanih nadur, v katere ga silijo ljudje spodaj. Včeraj ti nisem mogla poslati vse tiste packarije. Tako si dobila samo okruške, nekaj, kar diha le s pomočjo inkubatorja. Pljuča še niso v celoti razvita. Odkar me je um potegnil v svojo spiralo, se mi vrti, toda ne bruham pesmi, le čutim … Sipina srca je uganka v daljavi, nema vseznalka, vendar mi resnica, to skurbano dejstvo, preplačana vlačuga, povaljana v lastni norosti, jemlje dih in drobi dioptrijo dojemanja, slepi orientacijo razuma.
Spet pada sneg. Ura bo tri, bo treba delat … pospravit.
Lepo bodi,
tvoja Špela Hana Šebenik
Ljuba Hana, tvoje pismo je preludij,
ki mi ples živčevja strne v eno samo čutenje –
nekaj je hudo narobe z režiserjem, ponavlja se!
Praviš, da si kmalu potem, ko te je mama v svoji prodni muki
stresla v svet režiserjevih rok in ko te je ta spravil v hipnozo
viskija, zlata in seveda opojnih ljubic
(zaradi katerih brihtneži držijo napete revolverje),
namesto v dramo padla v grm, ki snubi veter,
da ga dvigne, odpihne iz pocukrane žajfnice
in ga ves čas prepričuje, da v bistvu niti ni grm,
temveč vrat kitare
in da se je Sveti Peter zagotovo zmotil in
napačno arhiviral inkarnacije.
Ah, ne vem, ljuba Hana, kaj naj si mislim
o vesternu tvojih misli,
vendar sem, zahvaljujoč tvojemu natančnemu opisu kavboja,
ki je od živčnosti zaradi dvoboja ob samem grmu
po pomoti odpel zadrgo tvojih ust i pljunil na svojo ostrogo,
prepričana, da si pravzaprav padla
v dramo
in da je vse, kar mi omenjaš, le delček obsežnega scenarija.
Veš, ta puščava in veter, ki jo žvrklja zrak tako močno, da je že dosegla
zenitno točko in se preliva po vzhodni strani tvojega neba,
ta blazna potreba tvojega grma, da preskoči drevo in se vrne v kitaro,
je že neštetokrat uprizorjena scena, ki jo režiser umakne z odra,
ko stopnice med igralci in gledalci prekrije islandski lišaj
in se dihanje uravnovesi samo od sebe.
O tem, zakaj se z vsakim vdihom gosti slina, ne vem nič,
vem pa, kako se iz sline naredi struna, a o tem drugič –
zdaj si še v igri, ljuba Hana, igraj!
(soavtorstvo: Špela Šebenik; Senada Smajić)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: breza
- 27. 03. 2010 ob 17:28
- Prebrano 1642 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 740
- Število ocen: 17
