Nihče ji ne piše in rož ne podarja.
Vse dneve, vsa jutra in dolge noči
sedi tam ob oknu in jutranja zarja
jo najde bedečo, ko v prazno strmi.

V očeh, nekoč polnih otroške topline
trpka brezčutnost dom si zdaj spleta.
V srcu, kjer klila pomlad je, so zime,
zime brez konca in ukradena leta.

Gledam v mislih te modre oči…
Še so prelepe, sanje v njih stkane.
Nekaj pa manjka v njih, nečesa ni…
Tistega ni, kar življenje ti vzame!

Brezinbor