Opazujem osvetljena
okna vagonov,
ki mi govorijo:
Vse ženske so kot
Ana Karenina;
nimajo moči
za zadnje dejanje.
In tako vse današnje Ane
preskakujejo tuja telesa,
ki jih mogoče poznajo -
vseeno.
A nebo je polno
pisanih zmajev
iz tankega papirja
in trava diši
po črni kavi.