razbrazdani,okorni,
opotekajoči,
po hiši iz katere
največ poti vodi
v mrliške kapele
bežijo kot
v meglici
mimo mene,
preperela koža,
brazde in globoki tuneli,
vdane meglijo njih oči
od farmacevtskih terapij
z mene teče pot,
prah se lepi,
zbežim domov in tam
pod curkom ihte

perem sledi krivde
s svojih rok,
spokorno zrem
v ogledalo
s pridušeno svetlobo
obsijano lastno telo,
mehko padajoči
prameni na obraz,
globoko zija
vame kipeče oprsje
obstanem in osvobodim dojko
svilnato, gladka in voljna
se pestuje v roki

lin