Pobožaj lase ji, kot boža pomlad,
ki roke zelene steguje,
še preden pomisliš, da nisi več mlad
in da sploh ne moreš imeti več rad.
Ne veš več, da te potrebuje?

Dotakni se je, kakor se je večer,
ki vse prepozna brez bojazni,
še preden ti prsi pretrga nemir
in prej kot zapredeš se v mrene ovir.
Pokliči jo v noči prijazni.

In sprejmi njen nežni, predani poraz,
saj vse, kar želi si, je pesem,
ki ji jo napišeš na beli obraz -
veš, ona ni deklica, ona sem jaz;
nazaj ti le stvarnost prinesem.

Lidija Brezavšček - kočijaž