Vsak večer me obišče plaha mesečina, razpusti svoje dolge kodre, odgrne tančico z mojega obraza in mi v usta položi njene oči, ki jih mirno žvečim, medtem ko me nežno boža s posušeno senco stare vrbe in nasipa v moje solze okus po sveže zažganih galaksijah in riževem žganju... Takrat se v trenutku raztreščim na tisoče barvnih koščkov in kar lep čas rabim, da se spet zberem in zlepim vse svoje koščke z univerzalnim lepilom nazaj v okvir, da ne bi kdo slučajno opazil, da ne obstajam...

Legy