Pojem to neslišno pesem
vetru, da jo pel bo dalje:
popotnik neumirljivi,
pevec tisočerih pesmi;
pesmi neizbrisljivih.
Kot srednjeveški trubadur
jo vtkal bo nežno v noči zvezd,
skoz okno v volhke sanje,
gole, od ljubezni zmedene norice.
In kot zlovešči pridigar,
z gromovnikom v očesu, jo vrgel bo
na vzhajano bojišče;
med gnojne rane, jok in stok
in strdke žametne krvi;
bojevnikom obeh strani v uteho.
Kakor slikar jo vmešal bo v rdečo barvo rože,
na lice lačnega, brezdomega otroka,
da bo s smehljajem jo sprejel,
kot bi uspavanko mu pela
mati nepoznana.
Z njo vnemal bo strasti v ljudeh,
jim vnašal upanje v brezup,
pomirjal jim strahove
ter v srcu jim krotil zveri;
a nikdar, vagabund nemirni,
ne bo nazaj mi je zapel.