In, torej, čas beži in laže često.
Kot noč, ki v njej ni iskrice nobene,
kot zaobljuba, ki hladi objeme,
kot strah, ki sredi gozda zida mesto,

kot čut, ki vodi pred oltar nevesto,
kot čakajo doma pokorne žene,
kot kamen nerazúmljenih na mene
vihtijo misel, da živim nezvesto..

Da skrijem se med moškimi rokámi,
otrok, ko k Vam privijem gole grudi,
tako nedolžno v žensko se predrami!

In kot boleli bi me ženski udi,
zaspim potem spet v rožnati pižami,
ob plišastem medvedku, beli dudi...

Anja Koretic