Zemlja zahrope, ko pesem izgine
in prst zašumi, ko se stišajo verzi.
Se šota zmehča, kadar ritem premine
in zlog obvisi na rjaveči traverzi.

Zrak še dehti, ko vsa glasba umira
in sonce počasi poliže oblake;
ko se pod snom melodija udira,
bistrina tokovja navleče odplake.

Ko serenada pod blatom zahlipa,
sence poženejo svoje signale,
nota prežagana v črtovje tipa,
svet pa kot kamen drobi smisle male.

Lidija Brezavšček - kočijaž