včasih so dnevi tako čudno obarvani, da bi zalučala paleto v smeti
preveč je odtenkov sivine in listke z verzi le stisnem v dlan
prsti kar nekaj drobijo in živčno topotajo po mizi
oko je nemirno, misli morilske, potrebno jih je ubiti, da mi ne prerežejo vrat
in noge spravim v dir, čez drn in strn, po gozdnih poteh
skozi grmovje in gosta drevesa, da ne srečam nikogar
le piš vetra
in je zopet večer
sedim za rumenim pultom in poslušam piskajoči glas monitorja, ki se vsake toliko časa oglasi
upam, da bo v hiši mirno, da bo še pajčevina neslišna
v hiši s sobami in ljudmi, ki ne morejo spati
mimo pulta večkrat pride možakar, ki v eni noči prehodi dolg hodnik neštetokrat
s kratkimi koraki, počasi
glasovi se slišijo iz sobe 6, težke razprave o politični sceni v državi
in norenje, kričanje, zmedenost
kuščar švigne skozi žile, prebudi se strupena kri
pomirjevala, omamljenost in drugi, ki v isti sobi ne morejo spati
spremenjena telesa in zadimljen razum
neslišno momljanje in slina, ki se nabira v kotičkih ustnic
obraz nepremičen, prozoren
koža porozna, zemljevid kapilar, brezizrazen pogled
udi ležijo, zmetani na kup
dih komaj zaznan
cevka pri cevki, povoj in obliž
in velikokrat razmišljam, če že moram na ruševinah končati
ne, nočem
zatisnem oči
hudo je, boleče
zapleteno
brišem kup napak
jaz ti ne dam, ker ti ne znam
in ne vem kaj reči, da bo prav
in ti ne daš, ker jaz ne znam
ne znam ti reči, mi je žal
poje ženski glas v radiu ob petih zjutraj
operacijska številka 3
pokliči
sem na www.mobitel.si

sheeba